Pri določitvi ogrevalnega sistema stanovanjske zgradbe je potrebno ugotoviti letno porabo toplotne energije. Toplota prehaja skozi obodno konstrukcijo zgradbe, zaradi temperaturne razlike med toplim zrakom v zgradbi in hladnim zunanjim zrakom, proti nižji temperaturi. S snovi na snov ali po snovi se prenaša s prevajanjem, konvekcijo in sevanjem ter s kombinacijo vseh treh oblik prenosa. Izgubljanje toplote ne moremo preprečiti, lahko pa jo zmanjšamo z izboljšanjem toplotne izolacije obodnih konstrukcij ali s posodobitvijo ogrevalnega sistema. S sodobno ogrevalno tehniko lahko prihranimo 20 do 30 odstotkov energije oziroma goriva in obenem tudi znatno zmanjšamo emisije škodljivih snovi v ozračje. Pri izbiri opreme imamo danes na razpolago res kakovostno in najsodobnejšo opremo različnih proizvajalcev. Vodilo za nakup, naj bodo kakovost, preizkušena oprema s certifikati, jamstvo, založenost z rezervnimi deli, servis, dobre izkušnje in dokumentacija v slovenščini.

Za cevni razvod lahko poleg jeklenih (se v glavnem ne uporabljajo več) in bakrenih cevi uporabljamo cevi iz umetnih materialov, ki postopoma prevzemajo vodilno vlogo na trgu. To zlasti velja za sisteme talnega, stenskega in stropnega kakor tudi klasičnega ogrevanja. Cevi za talno ogrevanje morajo biti visokotlačne z difuzijsko zaporo. Za cevni razvod se uporabljajo večplastne cevi, ki združujejo prednosti kovinskih in plastičnih cevi in se spajajo z zatisno tehniko. Spajanje je hitro, spoji so neločljivi in jih lahko položimo v estrih. Za vodovodno napeljavo se prav tako vse več uporabljajo te vrste cevi, kjer za izdelavo spoja potrebujemo zelo malo časa. Na voljo so priključki s pritrdilnimi nastavki za klasično in suho montažo. Prednost cevi iz umetne mase je tudi njihova prožnost (lahko jih zvijamo), zato je polaganje inštalacij preprostejše. Cevi iz umetnih mas imajo majhno maso in dobro dušijo zvok, zaradi zelo gladkih sten cevi so padci tlakov nizki.

Za optimalno delovanje ogrevalnega sistema je poleg lokalne regulacije v prostoru, potrebna tudi centralna temperaturna regulacija, ki deluje v odvisnosti od zunanje temperature, ter časovne regulacije, v kombinaciji z notranjo temperaturo. Cenejša varianta je centralna regulacija dovodne ogrevalne vode v odvisnosti od temperature v prostoru s sobnim termostatom z ali brez mešalnega ventila, ki se uporablja še predvsem v starejših objektih in stanovanjskih blokih s sistemi centralne kurjave. Boljša varianta je izbira centralne regulacije dovoda v odvisnosti od zunanje temperature zraka, imenovana tudi vremensko vodena regulacija, ki deluje po ogrevalni krivulji, s katero dosežemo večje prihranke pri energiji. Navedeni regulacijski sistemi imajo celo vrsto dodatnih kontrolnih in merilnih funkcij, s časovnim programom, za ogrevanje in za sanitarno toplo vodo, kakor tudi za nočno znižanje temperature ali ob daljši odsotnosti vzdrževanje določene minimalne temperature ogrevalnega sistema.

Zelo pomembno je tudi, da je sistem hidravlično uravnovešen ali bolj preprosto povedano, da je toplota enakomerno porazdeljena po ogrevalih in deluje usklajeno z grelno napravo. Samo hidravlično uravnovešen sistem zagotavlja ustrezno ugodje s prijetnimi temperaturami v ogrevanih prostorih in posledično normalne obratovalne stroške. Nepravilnosti v sistemu se kažejo tako, da imajo bližnja ogrevala pribitek, oddaljena pa primanjkljaj pretoka. Posledica pa je časovni zamik doseganja potrebnih temperatur v oddaljenih prostorih. To pa se zgodi šele, ko v bližnjih prostorih termostatski ventili priprejo pretok.

Nakup nove ogrevalne naprave gotovo vpliva na količino porabljene energije, vložena sredstva pa se morajo povrniti skozi nizko porabo goriva, na drugi strani pa mora biti naprava ekološko sprejemljiva za naslednjih 15 ali več let. 

Izbira kotla 

Zelo pogosto slišimo pohvale od uporabnikov, da njihovi kotli delujejo že preko 20 ali celo več kot 30 let. Vsekakor pohvalno za proizvajalce, a moramo vedeti, da je takšen kotel tehnološko zastaral in zagotovo porabi veliko preveč goriva in ne ustreza ekološkim standardom današnjega časa. Izbira kotla mora biti premišljena in natančno ter strokovno izvedena, saj predimenzionirani kotel ne dosega pričakovanega izkoristka. Zato moramo preden se odločimo, prepustiti izračun projektantu strojnih inštalacij.

Kljub vsemu pa si je pri izbiri potrebno postaviti sledeča vprašanja:

• Katero vrsto in kakšna bo kakovost kuriva, ki ga nameravamo uporabljati?
• Kakšna je možnost odvoda dimnih plinov in ali imamo razpoložljiv prostor za deponijo kuriva?
• Kakšne so naše potrebe po toplotni energiji?
•  Ali ima proizvod izpolnjene vse ekološke standarde?
• Kakšna bo višina začetne investicije?
• Ali obstaja možnost pridobiti državne subvencije?

Peči na trda kuriva 

Ekološko so najbolj primerni kotli na lesno biomaso, ki so tudi najmanj obremenjujoči za okolje. Od sodobnih kotlov na lesno biomaso pričakujemo ekonomičnost, dolgo življenjsko dobo, minimalno vzdrževane in čim manjše emisije škodljivih snovi v okolje. Pri manjših potrebah po toploti (kotli do 50 kW) in lastnem viru lesa izberemo kotel na polena, pri večji potrebi po toploti (kotli nad 50 kW) in lastnem viru lesa izberemo kotel na lesne sekance, pri manjši potrebi po toploti v urbanih naseljih pa izberemo kotle na pelete.

Najdalje so v uporabi kotli za kurjenje s poleni, za pripravo katerih je potrebno najmanj vložene energije. V osnovi je treba ločiti dva tipa kotlov na polena. Prvi tip je kotel s pregorevanjem in deluje po principu, da ogenj zajame vsa drva. Regulator zraka lahko zmanjša gorenje lesa, s čimer se izkoristek energije zmanjša onesnaženost okolja pa poveča. Drugi tip kotla uporablja tehniko odgorevanja. Bistvo teh sodobnih kotlov na polena je v dvodelnem zgorevalnem prostoru. V zgornjem nakladalnem delu kotla kamor naložimo polena, potekajo prve tri faze zgorevanja; sušenje, uplinjanje in gorenje. Nastali lesni plin in doveden sekundarni zrak, ki ga dovaja elektronsko krmiljen ventilator, nato zgorevata skozi keramično šobo v obliki plamenega curka v spodnjo komoro, kjer mešanica dokončno zgori. V tem delu na razžarjenem šamotu dogorijo tudi nepopolno izgoreli koščki lesa, ki padejo iz zgornje komore, dimni plini pa na svoji poti preko cevnih izmenjevalcev toploto oddajo vodi v kotlu. Posebno oblikovani keramični vložki omogočajo enakomerno delovanje, popolno izgorevanje in hkrati ščitijo kovinske dele kotla pred poškodbami.

Kotli na lesne sekance se lahko zaradi samodejnega doziranja goriva, zanesljivosti in udobnosti primerjajo s kotli na olje ali plin. Sistem je v osnovi sestavljen iz zalogovnika sekancev, na dnu katerega se nahaja spiralno odjemalo, ki sekance potiska na polžasto vreteno, katero gorivo dozira na rešetko kotla, kjer izgoreva. Rešetka ima poseben sistem, ki razporedi gorivo enakomerno po celi dolžini rešetke. Na koncu rešetke je gorivo že v glavnem upepeljeno. Od tam se pepel odvaja v posebno posodo za pepel. Kotli obratujejo optimalno pri nazivni moči, pri delni moči in prepogostih vklopih je izkoristek kotla nižji. Avtomatski vžig goriva ter samodejno odstranjevanje pepela še dodatno povečuje udobje delovanja. Je pa pri izbiri kotla na sekance treba predvideti tudi primerno veliko deponijo lesnih sekancev.

Kotli na pelete pomenijo med vsemi kotli na lesno biomaso najvišjo stopnjo razvoja saj se izkoristki teh kotlov gibljejo med 88 in 95 odstotki. Sodobni kotli na pelete samostojno odvzemajo pelete iz zalogovnika, polnjenje kurišča, vžig, uravnavanje podpiha in zaustavitev potekajo avtomatsko, ko so prostori dovolj topli. Delovanje nadzira vremensko vodena avtomatika, vse funkcije so večkrat varovane, delovanje je tiho in varno. Primerni so zlasti za urbana naselja, saj oskrba z gorivom poteka s posebej za to opremljenimi cisternami. Prečrpavanje peletov poteka s posebno gibljivo cevjo pri povišanem tlaku v zalogovnik, ki je ponavadi v kleti ali je vkopan v zemlji. Zalogovnik mora ustrezati varnostnim predpisom. Za shranjevanje se poleg zalogovnikov uporabljajo posebni montažni silosi, narejeni iz tekstila, ki jih namestimo v prostor za skladiščenje goriva. Najpogostejši način dovajanja peletov v kotel je s podajalnim polžem. Kotel mora biti sorazmerno blizu zalogovnika. Druga možnost dovajanja peletov v kotel je pnevmatsko sesanje po gibljivih plastičnih ceveh. Ogrevanje s peleti je popolnoma avtomatizirano, transport je enostaven, zahtevajo manjši skladiščni prostor in so primerni za urbana naselja.

Kotlovnica za kotle na sekance in pelete mora biti iz požarnovarnostnih razlogov ločena od zalogovnika. Za kurjenje polen mora biti presek dimniške tuljave nekoliko večji kot pri ostalih pečeh. Za ogrevanje na lesno biomaso je dimnik lahko iz šamota, keramike ter nerjavečega jekla debeline najmanj 0,7 milimetra, plinotesne izvedbe.

Kotli na biomaso so podobne zasnove kot kotli na pelete s to razliko, da je kot gorivo možno izbrati tudi ostale vrste peletov ( peleti z dodatkom lubja…) kakor tudi koruzna zrna, oves in pšenico. Kotli na biomaso samostojno odvzemajo gorivo iz zalogovnika, polnjenje kurišča, vžig, uravnavanje podpiha in zaustavitev potekajo avtomatsko. Delovanje nadzira mikroprocesorsko vodena avtomatika, delovanje je tiho in varno. Primerni so zlasti za komfortno, gospodarno in okolju prijazno ogrevanje kmetij, manjših stanovanjskih naselij in delavnic. 

Izbira kotla na kurilno olje 

Večina obratujočih kotlov obratuje z nizkim izkoristkom toplotne moči, k čemur pripomore ponavadi še neprimerna regulacija ogrevanja. Oljni kotli kot primarni vir energije uporabljajo kurilno olje. Ponavadi ti kotli zraven ogrevanja prostorov, ogrevajo tudi sanitarno vodo. So lahko v talni ali stenski izvedbi in se v glavnem nameščajo v kotlovnice, izdelujejo pa se tudi izvedbe, ki jih lahko postavimo v stanovanjske prostore.

Glede na temperaturni režim ločimo tri vrste kotlov na kurilno olje, prevladujejo standardni visokotemperaturni toplovodni kotli, sledijo jim nizkotemperaturni in kondenzacijski kotli. Izdelujejo se iz jeklene pločevine ali so litoželezni. Izdelava kotlov v varjeni izvedbi iz kvalitetnih materialov, avtomatizirana proizvodnja in kvalitetna zaključna obdelava, postavlja jeklene kotle ob bok litoželeznim. Kotli so izdelani iz atestiranih pločevin, kurišča kotlov so opremljena z vročo reverzibilno komoro in turbolatorji, ki omogočajo zgorevanje pri visokih temperaturah, pri čemer so izstopne emisije dimnih plinov v mejah dopustnih. Kotli iz jeklene pločevine so izdelani v kompaktni izvedbi, to onemogoča sestavljanje kotla na licu mesta, prav tako pa ne moremo spreminjati velikosti kotla z dodajanjem posameznih členov, tako kot pri litoželeznih kotlih. 

Standardni toplovodni kotli obratujejo v visokotemperaturnem režimu, pri maksimalni temperaturi predtoka 90 °C in temperaturi povratka 70 °C. Temperatura vode v kotlu ne sme pasti pod temperaturo rosišča dimnih plinov, ki je približno pri 47 °C. Pri tem je pomemben regulacijski člen štiripotni ali tropotni ventil, ki uravnava dotok povratne vode tako, da temperatura vode v kotlu ne pade pod najnižjo dovoljeno mejo, kar bi povzročilo nizkotempeturno korozijo sten kotla in dimovodnega sistema. Vzrok za korozijo je žveplo, ki ga vsebujeta kurilno olje in nekatera trdna goriva, ta pa skupaj z vlago, ki kondenzira na hladnih površinah kotla, tvori žvepleno kislino. Kislina najeda kovinsko površino kurišča, ki lahko močno skrajša življenjsko dobo kotla. Posledica višje temperature ogrevalne vode v kotlu, tudi kadar to ni potrebno, so večje izgube toplote v okolico kotla zaradi sevanja kotlovnih površin. Večje so tudi izgube toplote zaradi vleka hladnega zraka skozi kurišče in dimnik, kadar gorilnik ne deluje, saj je čas delovanja gorilnika za vzdrževanje temperature sorazmerno kratek. Zaradi visokih pogonskih temperatur ti kotli niso primerne za ploskovna ogrevanja (talno, stensko). Te vrste ogrevalnih kotlov se opuščajo, ker so izgube toplote zaradi visoke temperature dimnih plinov precejšne.

Proizvajalci modernih kotlov so usmerjeni v razvoj in proizvodnjo nizkotemperaturnih in kondenzacijskih kotlov. Ti imajo veliko boljše izkoristke goriva, manjše izgube toplote v okolico in skozi dimnik ter manj onesnažujejo okolje.

Nizkotemperaturni kotli za razliko od standardnih toplovodnih kotlov, kjer temperatura ogrevne vode v kotlu ne sme pasti pod 55 ° C, obratujejo z dosti nižjimi temperaturami, ki se praviloma giblje med 75 °C in 40 °C. Zunanje tipalo stalno meri zunanjo temperaturo in s pomočjo centralne regulacijske enote vključuje gorilnik. Količino toplote, ki jo dovajamo v ogrevalni sistem krmilimo z nastavitvijo temperature dovodne vode ali pa kar s temperaturo vode v samem sistemu. Ta voda nato direktno vstopa v ogrevalni sistem in ogreva prostore. Centralna regulacija z mešalnim ventilom, ki je dovodni vodi primešaval povratno vodo in tako zagotavljal pravo temperaturo ogrevalnega medija, je tako odveč. Temperatura vode v kotlu in ogrevalnem sistemu je vedno prilagojena temperaturi zunanjega zraka. Izkoristki so boljši, izgube toplote v okolico in skozi dimnik so manjše, prav tako pa je manjše onesnaževanje.

Kurišča nizkotemperaturnih kotlov so izdelana iz korozijsko odpornih materialov, ali pa so zaradi posebne konstrukcijske izvedbe zaščitena pred korozijo. Konstrukcija kurišča klasičnega kotla je taka, da je ogrevana voda v neposrednem stiku z vročimi stenami kurišča. Kadar je bila temperatura ogrevalne vode nizka (npr. ob zagonu), je trajalo precej časa, da so se površine kurišča primerno ogrele, saj je toplota intenzivno prehajala na vodo. "Vroče zgorevalne komore" nizkotemperaturnih kotlov imajo dvojno steno, katere vmesni prostor je oblikovan v obliki kovinskih reber. Vroči dimni plini takoj segrejejo notranjo steno in toplota se odvaja preko reber in prevaja na zunanjo steno ter na vodo. Če na stenah med temi rebri pride do kondenzacije zaradi prenizke temperature, ta vlaga hitro izpari.

Določene izvedbe nizkotemperaturnih kotlov koristijo t.i. »termosifonsko« tehnologijo, ki temelji na mešanju hladne vode povratka s toplo ogrevno voda. Hladna voda povratka se segreva v zgornjem delu kotla, preden oblije stene toplotnega prenosnika v kotlu. S tem preprečimo nevarnost temperaturnih šokov na mestu dotoka ohlajene vode iz ogrevalnega sistema (lokalnega podhlajevanja kotlovskih grelnih površin). Tako tudi odpadejo ukrepi, potrebni za dvig temperature povratka. Termosifonski princip kroženja vode v kotlu preprečuje tudi kondenzacijo dimnih plinov na ohlajenih grelnih površinah toplotnega prenosnika in s tem zagotavlja obratovanje kotla nad mejo kondenzacije. Pri nizkotemperaturnih kotlih ima pomembno vlogo pravilen izbor posameznih elementov. Kotel z majhno priključno močjo, gorilnik z majhnim pretokom goriva in optimalna regulacija delovanja morajo biti skrbno izbrani in načrtovani.

Letni ogrevalni izkoristki sodobnih nizkotemperaturnih kotlov znašajo od 85 do 90 odstotkov, medtem ko znašajo nazivni izkoristki od 93 do 95 odstotkov. Pri nizkotemperaturnih kotlih ima pomembno vlogo kvaliteten gorilnik in dobra regulacija, ko morata biti skrbno izbrana in načrtovana. Iz tega razloga kakovostni proizvajalci na tržišču ponujajo tako imenovane ogrevalne centrale ali s tujko "units". Te vključujejo poleg kotla in gorilnika tudi kakovostno regulacijo, raztezno posodo in obtočno črpalko v dobro toplotno izolirani enoti. Vsi elementi so usklajeni tako, da je njihovo delovanje optimalno, vzdrževanje ni zahtevno, uporabnik pa lahko enostavno nadzoruje delovanje elementov. Enota ima lahko vgrajen akumulacijski grelnik ali tudi ploščni prenosnik za pripravo tople sanitarne vode.

Približno 80 odstotkov ogrevalnega obdobja znaša zunanja temperatura povprečno med – 3 °C in + 10 °C in tako ni smiselno, da bi kotel obratoval pri polni obremenitvi. V času majhnih toplotnih potreb lahko kotel obratuje pri zmanjšani toplotni moči, zato se priporoča vgradnja dvostopenjskih ali moduliranih gorilnikov. Ti so energijsko varčnejši kot gorilniki z enostopenjskim obratovanjem, pri tem pa dosegamo optimalno zgorevanje v vseh obratovalnih režimih in majhno emisijo škodljivih snovi v okolje.

Pri nizkotemperaturnih ogrevalnih kotlih kondenziranje vodne pare ni zaželeno, ker niti kotel niti odvod dimnih plinov konstrukcijsko nista predvidena za kondenzacijo. Pri kondenzacijskih kotlih pa je kondenzacija zaželena, saj sta kotel in odvod dimnih plinov izdelana iz materialov, ki so odporni na kondenzat. Značilnost kondenzacijske tehnologije pa je, da koristimo toploto, ki se sprosti s kondenzacijo vodne pare v dimnih plinih, nastalih pri zgorevanju goriva. Pri temperaturah dimnih plinov 47 °C vodna para kondenzira, pri tem se sprosti latentna toplota, ki se dovaja ogrevni vodi. Pri kondenzacijskih kotlih tako dobimo s kondenzacijo nazaj latentno in senzibilno toploto, medtem ko se latentna toplota pri nizkotemperaturnih kotlih izgubi v dimnik.  

Kondenzacijski kotli delujejo podobno kot nizkotemperaturni z drsečo regulacijo temperature ogrevalne vode v odvisnosti od zunanje temperature. Iz kurišča spuščamo pri nizkotemperaturnih izvedbah kotlov dimne pline s temperaturo nad rosiščem vlage v dimnih plinih, da zagotovimo zadosten vlek in da kondenzirajoča vodna para ne poškoduje dimnika. Pri kondenzacijskih kurilnih napravah pridobimo s kondenzacijo vodne pare v dimnih plinih tudi del toplote, ki je do sedaj neizkoriščena odhajala skozi dimnik v okolico. V osnovi je torej kondenzacijski kotel povsem podoben klasičnemu, ki ima na izhodu v dimnik prigrajen dodatni toplotni izmenjevalnik. Kondenzacijskega kotla ne smemo priključiti na obstoječi dimnik. Ker dimne pline močno ohlajamo, moramo upoštevati določene zahteve glede materialov, iz katerih so narejene dimne tuljave, saj kondenzat vsebuje različne kisline, ki so obenem tudi škodljive za okolje. Materiali dimnih tuljav morajo biti korozijsko odporni na agresivni kondenzat. Ker dimni plini ne dosegajo visokih temperatur lahko obstoječe dimnike saniramo s posebnimi plastičnimi cevmi, ki so cenejše kot nerjaveče. Delovanje kotla je lahko neodvisno od zraka v prostoru. Gorilnik sesa zrak skozi instalacijski jašek ali koaksialne odvodne cevi za dimne pline. Naprava za nevtralizacijo je sestavni del kotla in lahko kondenzat po nevtralizaciji odvajamo v kanalizacijo.

Izhodišče za določanje izkoristkov kurilnih naprav je bila v preteklosti kurilnost in je teoretično popolno izkoriščanje pomeni 100% izkoristek. Pri istem izhodišču je z upoštevanjem zgorevalne toplote mogoče dosegati višje izkoristke kot 100%. Izkoristek kondenzacijskega kotla je tudi močno odvisen od temperaturnega režima vode v ogrevalnem sistemu. Pri režimu 75/60°C je izkoristek kondenzacijskega kotla 100%, pri režimu 40/30°C pa je izkoristek kondenzacijskega kotla do 107%. Za dober izkoristek kondenzacijskega kotla je torej zelo pomembno, da je temperatura vode v ogrevalnem sistemu čim nižja. To pa zahteva natančno in strokovno načrtovanje ogrevalnega sistema v objektu. 

Izbira plinskih kotlov 

Z ekološkega stališča je plin najprimernejši za uporabo v ogrevalnih kotlih. Zemeljski plin je kot energent cenovno ugodnejši kot utekočinjeni naftni plin, manjši so tudi investicijski stroški, ker ne potrebujemo rezervoarja z ustrezno instalacijo. Visoki izkoristki sodobnih plinskih naprav, okolju prijazno zgorevanje in konkurenčna cena so najpomembnejše prednosti uporabe plinastih goriv za ogrevanje stanovanj in pripravo tople sanitarne vode.

Sodobni kotli na plinasta goriva so nizkotemperaturni ali kondenzacijski. S stališča učinkovite rabe energije je smotrnejša uporaba ločenih plinskih grelnikov za pripravo tople vode ter plinskih kotlov za ogrevanje. Tudi pri pripravi tople sanitarne vode lahko varčujemo z energijo. Konstrukcijske izvedbe grelnikov sanitarne vode so različne. Izvedba grelnika z dvema ločenima priključkoma za povratni vod, omogoča temperaturno slojevitost, zato se voda v gornjem delu grelnika hitreje segreje in s tem bistveno povečuje raven izkoristka pri pripravi tople sanitarne vode. Začetni investicijski stroški v dve plinski napravi so sicer nekoliko večji, vendar se kmalu povrnejo zaradi večje ekonomičnosti obratovanja takšnega sistema. Posamezna plinska naprava deluje z višjim letnim obratovalnim izkoristkom, kar se kaže tudi z večjo obratovalno zanesljivostjo ter daljšo življenjsko dobo naprav. Kondenzacijski kotli na zemeljski plin dosegajo normirane izkoristke do 109 odstotkov, pri ogrevalnem režimu 40/30 °C. Izračunana vrednost pove, v kolikšnem odstotku se pri obratovanju kotla v ogrevalni sezoni, vnesena energija z gorivom pretvori v koristno ogrevalno toploto.

Plinske kotle uporabljamo za ogrevanje stanovanj, etažna ogrevanja, ogrevanje eno družinske hiše ali centralno ogrevanje več stanovanjskega objekta. Namenjeni so tudi za lokalno in centralno pripravo tople sanitarne vode. S kotli zagotavljamo samo ogrevanje ali pripravo sanitarne vode ali oboje. V primeru, da želimo stanovanje ali družinsko hišo ogrevati in pripravljati toplo sanitarno vodo z enim plinskim kotlom, uporabimo kombinirani stenski obtočni kotel. Opravlja funkcijo centralnega ogrevanja in pripravo tople sanitarne vode na pretočen ali akumulacijski način. Kotel namestimo na zunanji zid. Dovod zraka za zgorevanje in odvod dimnih plinov poteka preko teleskopske cevi skozi odprtino v zunanjem zidu. Zgorevalni prostor je zaprt in nima povezave z ogrevanim prostorom. Primerne so za ogrevanje manjših prostorov in povsod tam, kjer ni zagotovljen zadosten naraven dotok zraka. Prilagojen mora biti za vgradnjo v kopalnico, kuhinjo, predsobo, itd. V družinskih hišah kotel običajno namestimo v pomožne prostore ali klet. Za lokalno ogrevanje ne smemo uporabljati plinskih kotlov, ki nimajo urejenega odvoda dimnih plinov (obstaja nevarnost zastrupitve zaradi pomanjkanja kisika). Lahko pa uporabljamo konvektivne plinske kotle z atmosferskim gorilnikom, ki zajemajo zrak iz prostora in imajo izveden priključek v dimnik. V spodnjem delu peči je atmosferski gorilnik, ki ga prilagodimo glede na vrsto plina. Zaradi podtlaka, ki ga ustvarja vlek dimnika, izteka v gorilnik plin, ki zgoreva in oddajo toploto preko sten peči na zrak, ki kroži ob peči. V prostore, ki nimajo zadostnega dotoka zraka, kjer odvod dimnih plinov preko dimnika ni možen, vgrajujemo kotle z zaprtim zgorevalnim prostorom, ki imajo koaksialni fasadni priključek ali sistem LAS. Plinske peči LAS izvedbe imajo posebno izvedbo dimnika za dovod zraka in odvod dimnih plinov.

Sodobne plinske kotle lahko glede na režim obratovanja razdelimo na nizkotemperaturne in kondenzacijske kotle. Glede na konstrukcijsko izvedbo jih delimo na talne in stenske. Glede na dovod zraka do plinskega gorilnika jih delimo na kotle z atmosferskim gorilnikom in kotle s tlačnim gorilnikom. Za etažna ogrevanja uporabljamo plinske pretočne kotel z atmosferskim gorilnikom in močjo od 7 do 30 kW. Odvod dimnih plinov je naraven ali s pomočjo ventilatorja v dimnik ali preko fasade na prosto. Če prostor, kjer je plinski kotel vgrajen, ne izpolnjuje pogoje glede zadostnega dovoda zraka ali ni ustreznega dimnika, se namesto za odprto izvedbo odločimo za izvedbo z zaprto ogrevalno komoro, ki deluje neodvisno od zraka.

Sodobni talni plinski nizkotemperaturni kotli so večinoma izdelani v kompaktni izvedbi, ki združuje obtočno črpalko za ogrevno vodo, raztezno posodo in digitalno krmiljenje oziroma regulacijo kotla. Takšna izvedba je zlasti primerna pri novogradnji, medtem ko pri posodobitvi ogrevalnega sistema vgradimo osnovno izvedbo, ki omogoča uporabo obstoječe opreme v kurilnici. Kotli imajo vgrajene atmosferske gorilnike ali tlačne gorilnike. Pri nizkotemperaturnih kotlih je temperatura ogrevalne vode med 40 in 75 °C, kar zavisi od zunanje temperature. Pri teh kotlih ne izkoriščamo kondenzacijske toplote, vendar so kljub temu zelo učinkoviti in ekonomični, normirani izkoristki znašajo do 95 odstotkov. 

Atmosferski gorilnik po injektorskem principu plinu primešava zgorevalni zrak pri čemer se gorenje plamena nadzira elektronsko. Atmosferski predmešalni gorilnik omogoča kvalitetno zgorevanje in nizke temperature plamena, saj se mešanica plina in zraka že pred zgorevanjem optimalno pripravi, kar ima za posledico nizke emisije dimnih plinov.

Tlačni gorilniki se uporabljajo za nekoliko večje moči in so glasnejši od atmosferske izvedbe. Gorilnik z moduliranim načinom obratovanja prilagaja obratovanje kotla trenutnim potrebam po toploti. Zaradi samodejnega prilagajanja vleka dimnih plinov, je zgorevanje prilagojeno trenutnim obratovalnim pogojem, nizke so tudi emisije škodljivih snovi. Pri gorilnikih z moduliranim obratovanjem je prilagajanje v področju moči 30 do 100 odstotkov hitro, tako da pri spremenljivih zunanjih temperaturah ali trenutnem vklopu porabnika toplote, ne pride do prenizke temperature vode v kotlu.

V kondenzacijski tehniki je vloga ogrevalnih površin bistveno drugačna kot pri nizkotemperaturnih kotlih. Pri nizkotemperaturnih kotlih morajo ostati površine »suhe«, pri kondenzacijskih kotlih pa vodna para, ki se nahaja v dimnih plinih, na ogrevalnih površinah kondenzira. Kondenzacija vodne pare zahteva posebno izvedbo površin, da se dimni plini čimbolj ohladijo in je s tem omogočena čim bolj intenzivna kondenzacija (temperatura rosišča vodne pare pri zemeljskem plinu je pri približno 57 °C). Konstrukcija kotla je izvedena tako, da vroči dimni plini potujejo preko prenosnika toplote, v katerem oddajajo toploto povratnemu toku vode iz ogrevalnega sistema. Gibanje dimnih plinov in kondenzata je v isti smeri, kar omogoča stalno izpiranje ogrevalnih površin z rahlo kislim kondenzatom (samočistilni efekt). Pri režimu ogrevanja 40/30° C in povezavi z nižjimi temperaturami dimnih plinov (nekaj stopinj nad temperaturo povratka), zato računski izkoristki dosegajo teoretično 111 odstotkov pri uporabi zemeljskega plina in 108 do 109 odstotkov pri uporabi utekočinjenega plina (propana - butana). Tako visokih izkoristkov pri obratovanju ne dosegamo, saj zaradi spremenljivega temperaturnega režima, ki ji odvisen od temperature okoliškega zraka in posledičnih toplotnih izgub (izgube z dimnimi plini, sevalne izgube, neizkoriščena kondenzacijska toplota), kotel ne obratuje z maksimalno možno stopnjo kondenzacije.

Pri klasičnih gorilnikih je presežek zraka zaradi nepopolnega mešanja z gorivom razmeroma velik, da lahko zgori celotna količina goriva, emisije škodljivih snovi pa čim nižje. Toplotne izgube se zaradi tega povečajo, poraba goriva je večja. Sodobni kondenzacijski kotli imajo vgrajene sevalne gorilnike in modulirano regulacijo moči. Nadzor nad količino zgorevalnega zraka z izvaja z merjenjem njegove količine. Osnovna elementa regulacije sta sonda za merjenje kisika in nadzorna krmilna avtomatika. Tako se stalno nadzoruje in vzdržuje konstantna vrednost kisika v dimnih plinih ter po potrebi spreminja količina zgorevalnega zraka. 

Sevalni gorilniki sodijo v vrsto nadtlačnih gorilnikov. Zaradi posebne izvedbe zgorevalne površine se večji del toplote razvije in prenese na okoliški zrak s sevanjem. Plin do gorilnika priteka prisilno, to je s pomočjo ventilatorja. Presežek zraka za zgorevanje goriva zagotavlja popolno mešanje zraka in goriva. Nastala zmes se enakomerno porazdeli na površini gorilnika, ki ima obliko polkrogle, izdelane iz fine mrežice iz nerjavečega jekla. Zgorevanje na površini poteka brez intenzivnega plamena. Dobro zgorevanje zagotavlja zelo nizke emisije. Razen oblike polkrogle, se uporablja tudi ravna izvedba, kjer se za izdelavo površine koristi keramika.

Kotel z radialno ogrevalno površino ima vgrajen sevalni gorilnik in 86 litrski akumulacijski grelnik - hranilnik toplote. Sanitarna voda se ogreva s ploščnim prenosnikom. Elektronska regulacija omogoča koriščenje kondenzacijske toplote za segrevanje sanitarne vode v celotnem času ogrevanja. Normiran izkoristek teh kotlov je do 109 odstotkov. Kondenzacijske kotle najpogosteje vgrajujemo pri novogradnjah. V starejših objektih, so v večini primerih površine ogreval tudi dovolj velike, da je možno pri obnovi ogrevalnega sistema, vgraditi nizkotemperaturni kotel namesto standardnega kotla.

Več stanovanjske objekte lahko ogrevamo preko skupne plinske kotlovnice za več objektov, preko strešne kotlovnice za posamezen objekt ali ločeno z etažnim ogrevanjem posameznih stanovanj. Ravno tako lahko pripravljamo toplo sanitarno vodo s centralnim sistemom za celoten objekt ali več objektov oziroma lokalno za posamezno stanovanje. Prednost ogrevanja s skupno kotlovnico je enostaven in ekonomičen sistem, ki obratuje z visokim izkoristkom ter nižjimi obratovalnimi in investicijskimi stroški. Slabosti sistema so dodatno merjenje in obračun toplotne energije, dodaten prostor za skupno kotlovnico in zaradi razvoda povečane toplotne izgube. V primeru okvar pri delovanju je moteno ogrevanje večjega števila stanovanj.

Pri etažnem ogrevanju je merjenje energije oziroma plina enostavno preko vgrajenega plinomera, obratovalni režim je neodvisen od ostalih uporabnikov. V primeru okvare pa je prizadeto samo eno stanovanje. Investicijski stroški so zaradi nabave plinskih trošil nekoliko višji, celotni izkoristek delovanja je nekoliko slabši, ogrevanje skupnih prostorov (stopnišča, ipd.) ni mogoče. Vsi kotli z atmosferskim gorilnikom delujejo tiho in imajo vgrajeno varovalo vleka. Zaradi kompaktne izvedbe, majhnih dimenzij in sodobnih oblik so etažni plinski kotli primerni za namestitev v bivalnih prostorih. Pogoj je zadosten dovod zraka za zgorevanje in odvod dimnih plinov. Največkrat so izvedeni v kompaktni izvedbi z vgrajenimi varnostnimi in regulacijskimi napravami (raztezna posoda, obtočna črpalka, odzračni ventil, varnostni ventil ipd.). Delovanje kotlov je avtomatsko, največkrat v odvisnosti od nastavljene notranje temperature zraka na sobnem termostatu.

Za centralno ogrevanje večjih enodružinskih in več družinskih hiš se uporabljajo specialni plinski kotli z atmosferskim gorilnikom in univerzalni kotli na plin ali olje s tlačnim gorilnikom. Namestiti jih moramo v kotlovnico in jih priključiti na ustrezen dimnik. Odlikuje jih visok izkoristek, visoka zanesljivost in avtomatsko delovanje. Po potrebi omogočajo centralno pripravo tople vode v prigrajenem hranilniku toplote.

S plinskimi ogrevalnimi napravami lahko toplo sanitarno vodo pripravljamo centralno za celoten objekt ali lokalno za posamezne odjemnike oziroma iztočna mesta.

Pretočni grelniki vode omogočajo trenutno pripravo tople vode na želeno temperaturo. Temperaturo vode lahko nastavljamo med 40 in 65ｰC, količina vode je omejena s toplotno močjo grelnika. Primerni so za oskrbovanje manjšega števila iztočnih mest. Nameščeni morajo biti blizu potrošnikov, da so toplotne izgube zaradi razvoda čim manjše. Prednost pretočne priprave je neomejena količina tople vode za ustrezno število iztočnih mest, nižja cena grelnika ter majhne dimenzije. Posebne izvedbe grelnikov lahko priključimo na fasado, grelnike z odprto zgorevalno komoro pa moramo priključiti na dimnik.

Pri akumulacijski grelniki se topla sanitarna voda pripravlja na zalogo-akumulacijo. Njihova prednost je manjša nazivna moč kot pri pretočnih in kombiniranih grelnikih ter možnost priključitve na večje število iztočnih mest. Najpogostejša je izvedba z atmosferskim gorilnikom in priključkom na dimnik.

Kombinirani grelniki omogočajo istočasno ogrevanje prostorov in pripravo tople vode. Toplo vodo lahko pripravljamo pretočno ali akumulacijsko. Pri kombiniranem grelniku z akumulacijsko pripravo tople vode je vgrajen manjši akumulator, v katerem se pripravlja topla vodo neposredno ali posredno preko cevnega prenosnika. Prednosti kombiniranega grelnika so nižja cena glede na to, da imamo v istem ohišju kotel za ogrevanje in grelnik vode, majhne dimenzije in potreben je samo en dimnik.

Specialni plinski kotel uporabimo kot vir energije v sistemu za centralno pripravo tople vode v hranilniku toplote. Ta je lahko povezan s še kakšnim drugim virom energije. Na tržišču dobimo hranilnike toplote različnih prostornin, z enim ali dvema izmenjevalcema ter dobro toplotno izolacijo, tako da so toplotne izgube čim manjše.

Razvoj in uporaba plinskih kotlov poteka v smeri učinkovite rabe energije in s tem prihranka energije. Sodobni plinski kotli, z normiranimi izkoristki do 95 odstotkov pri nizkotemperaturnih kotlih, in do 109 odstotkov pri kondenzacijskih kotlih, so predvsem primerni za nizkotemperaturne režime ogrevanja. Vrednosti računskih izkoristkov med obratovanjem ne dosegamo, zato so letni ogrevalni izkoristki približno za 10 odstotkov nižji. Kotli so načrtovani tako, da omogočajo daljinsko upravljanje in nadzor preko mobilnega telefona ali interneta. Pri izbiri kotla so pomembne toplotne izgube stavbe, tehnične možnosti za vgradnjo in ekonomski vidik. Projekt za vgradnjo kotla in plinske instalacije mora izdelati pooblaščen projektant, izvesti pa pooblaščeno podjetje.

Regulacija ogrevanja 

Zakaj je pomembna dobra regulacija ogrevanja? Optimalno prilagoditev ogrevalne moči omogoča samodejno prilagodljiva ogrevalna krivulja (temperaturne nastavitve ogrevanja in temperature vode v hranilniku). Časovno programiranje, letno/zimski preklop v odvisnosti od zunanje temperature omogoča energijsko varčno obratovanje. Vgrajen je program za nastavitev vseh za regulacijo pomembnih parametrov in delovanje analognih komponent (gorilnik, obtočne črpalke, itd). Optimalna nastavitev se vrši glede na gradbeno sestavo zunanjega ovoja zgradbe (masivna ali montažna gradnja, toplotna zaščita) in sistema centralnega ogrevalnega sistema. Zakaj je to pomembno? Na spremembo zunanje temperature se zgradbe odzivajo hitro ali počasi. Pri masivnih zgradbah (opeka, kamen) lahko traja precej časa, preden zaradi spremenjene zunanje temperature pride do spremembe temperature v prostorih. Pri montažnih hišah je ta zakasnitev precej krajša. Regulatorji v sistemih ogrevanja zato upoštevajo t.i. i »termično konstanto zgradbe«. Tako so preprečeni nepotrebni in prepogosti vklopi gorilnika in s tem manjšo porabo goriva ter nizke emisije škodljivih snovi v okolje. 

Vzdrževanje kurilnih naprav 

Redno vzdrževanje in kontrola ogrevalnega sistema in ogrevalnih naprav sta garancija za varno optimalno in varčno obratovanje celotnega ogrevalnega sistema. Najboljša avtomatska regulacija ogrevalnega sistema, ali sodoben kotel z modernim in varčnim gorilnikom ne moreta jamčiti za zanesljivost, varnega in varčnega delovanja ogrevalnega sistema, če ga ne vzdržujemo redno in strokovno pravilno.

Največ vzdrževanja zahtevajo kotli na trdo gorivo, ki so bili dolga leta osnovni način ogrevanja, še vedno pa jih uporabljajo v številnih stanovanjskih objektih. Lahko jih primerjamo z "maratonci". Zato jih je potrebno pregledati večkrat med ogrevalno sezono, oziroma pred začetkom ogrevalne sezone. Izmed kotlov za centralno kurjavo je največ dela in vzdrževanja s kotli na trdna goriva. Ponavadi se zgodi, da je zaradi neprimerne uporabe goriv ali predimenzioniranega kotla glede na toplotno moč, zgorevanje nepopolno, na stene kurišča in dimnika se nanašajo debele katranske obloge in saje, vsak milimeter takšne obloge pa pomeni okoli 6 odstotno izgubo prenosa toplote na ogrevalni medij - vodo. Take obloge so zelo trdovratne, zato jih je potrebno odstraniti mehansko, najboljše s strgalom ali kovinsko ščetko. Kadar pa to ne zadošča, je potrebno opraviti kemično čiščenje. V prodaji so kemična sredstva, predvsem v obliki tekočin, ki jih razpršimo po kurišču, nato pa zakurimo v kotlu. Tekočina topi nastale obloge in jim znižuje točko izgorevanja pod 400°C, tako da zgorijo.

Kljub temu, da največ dela lahko opravimo sami, je dobro, da občasno kotel pregleda serviser ali pa da čiščenje kurišča kotla opravi dimnikar. Serviser kotla opravi še kontrolo tesnosti vrat kotla, kontrolo nastavitve regulatorja vleka in opravi pregled varnostnih naprav ( ekspanzijska posoda, termično varovalo, varnostni ventil). Če so obloge vzrok za slabši izkoristek kotla, potem je kondenzacija dimnih plinov, do katere pride zaradi nepravilnega kurjenja ali toplotno predimenzioniranega kotla, velika nevarnost za poškodbe kotla. Nastali kondenzat na stenah kurišča postane agresiven zaradi primesi škodljivih dimnih plinov ter povzroča korozijo sten kurišča. Ta je pri kotlih na trda goriva zaradi številnih hladnih zagonov še izrazitejša kot pri kurjenju s tekočimi in plinastimi gorivi. Ker tudi v tehniki velja rek " bolje preprečiti kot zdraviti", lahko takšne pojave v veliki meri preprečimo tako, da vgradimo kotel pravilne toplotne moči, kurimo samo z kvalitetnimi gorivi oziroma gorivi za katerega je bil skonstruiran. V kotlu ne kurimo odpadkov, vedno zagotovimo zadosten dovod zraka ter ga redno čistimo in vzdržujemo. Kotli na trdo kurivo pa nikakor niso stvar preteklosti, vse bolj se prodajajo kotli na pelete, ki omogočajo večje izkoristke in samodejno nalaganje kuriva in zahtevajo manj vzdrževanja.

Zgorevanje tekočih goriv, sploh pa plinastih goriv je popolnejše kot pri kotlih na trda goriva, zato teh kotlov ni treba tako pogosto čistiti. Največkrat zadostuje čiščenje pred ali po kurilni sezoni. Odstranimo saje s sten kurišča na enak način kot pri kotlih na trda goriva. Pri oljnih in plinskih kotlih je potrebno posebno pozornost nameniti vzdrževanju gorilnikov. Če smo čiščenje kotla opravili sami ali ob pomoči dimnikarja, moramo nastavitev gorilnika obvezno prepustiti usposobljenemu in pooblaščenemu serviserju. Časovne intervale servisiranja naj vam svetuje serviser, ker so odvisni od vrste gorilnika in kvalitete goriva. Le dobro vzdrževan in nastavljen gorilnik omogoča zanesljivo, varno in varčno obratovanje ogrevalnega sistema. Prihranek goriva lahko pri dobro nastavljenem gorilniku znaša tudi do 10 % ali več.

Pri servisiranju se opravijo sledeči postopki:

• kontrolo in čiščenje dovodov in filtra za gorivo,
• kontrolo in čiščenje filtra na oljni črpalki,
• čiščenje filtra na razpršilni šobi,
• zamenjava šobe (ponavadi enkrat letno),
• preverit tlak oljne črpalke,
• čiščenje dovodnih kanalov za zrak,
• čiščenje ventilatorja,
• čiščenje zgorevalne glave gorilnika in fotocelic,
• pregled ostalih elementov (elektrod, izolatorjev, pregibnih cevi, itd),
• izmeriti sajavost dimnih plinov,
• izmeriti vlek v dimniku in   temperaturo dimnih plinov,
• izmeriti vsebnost ogljikovega dioksida v dimnih plinih,
• ugotoviti prisotnost nezgorelega kurilnega olja v dimnih plinih in če omogoča merilna naprava, pa še druge vrednosti kot so : žveplov dioksid, kisik, dušikove okside.

Pred ogrevalno sezono se ponavadi pred nastavitvijo gorilnika zamenja šoba gorilnika, ki mora biti pravilne dimenzije glede na moč kotla in v mejah, ki je določena v navodilih oziroma po navodilih proizvajalca. Moči kotla in gorilnika morata biti med seboj usklajeni. Serviser ob vsakem posegu v gorilnik, na koncu še nastavi gorilnik, da dobi najbolj optimalne vrednosti zgorevanja. Za nastavitev gorilnika in merjenje parametrov potrebuje serviser ustrezno merilno opremo. Zato serviserju, ki te opreme nima, ne smemo zaupati nastavljanja gorilnika.

Iz vsega omenjenega sledi, da se dajo gorilniki z ustrezno opremo ( analizator dimnih plinov z cirkonijevo merilno sondo ) dobro nastaviti, vendar v nastavljenem položaju ne ostanejo dolgo. Zato je potrebno redno vsaj enkrat letno preverjati sestavo dimnih plinov in po potrebi gorilnik ponovno nastaviti. Razen prihranka goriva in zmanjševanja onesnaževanja okolja, je pri analizi kakovosti zgorevanja mogoče na napravah odkriti tudi druge nepravilnosti in tako preprečiti nepotrebne stroške. Pri vsaki opravljeni meritvi mora serviser napraviti zapisnik (merilni protokol), ki ga shranimo za primerjavo v prihodnji sezoni.

Za plinske kotle in gorilnike velja enako pravilo kot za kotle na trdna in tekoča goriva, to je redno čiščenje in vzdrževanje.

Redno vzdrževanje in kontrola sta garancija za varno in optimalno delovanje. Zgorevanje plina je najčistejše, zato je potrebno kotel čistiti po potrebi, medtem ko je treba gorilnik pri specialnih kotlih nastavljati vsaj enkrat v ogrevalni sezoni.

Pri servisiranju se opravijo sledeči postopki:

• kontrolo tesnosti dovoda plina do gorilnika,
• kontrolo tesnosti elektromagnetnih ventilov,
• zunanje čiščenje gorilnika,
• preveriti plinski filter,
• preveriti zgorevalno glavo, elektrode in ostale elementa in jih po potrebi zamenjati,
• opraviti analizo dimnih plinov enako kot pri gorilnikih na olje.

Pri vsaki opravljeni meritvi mora serviser napraviti zapisnik (merilni protokol), ki ga shranimo za primerjavo v prihodnji sezoni. Pri vzdrževanju pretočnih in kombiniranih plinskih grelnikov moramo paziti na nabiranje vodnega kamna na stenah toplotnega prenosnika. Manjši pretok vode, glasno pretakanje in šumenje , daljši čas priprave tople vode so prvi znaki, da so na površini prenosnika oziroma grelnika vode nastale obloge vodnega kamna. Vodni kamen slabo prevaja toploto, zato so toplotne izgube večje, večja pa je tudi poraba goriva. Obstaja tudi nevarnost, da grelnik postane netesen. Ko opazimo znake, ki kažejo na nastanek vodnega kamna, pokličemo serviserja, ki bo strokovno očistil grelnik.

Dimnik je namenjen odvodu dimnih plinov iz kotla in vleku skozi kurišče kotla, zato ga je potrebno z ostalimi dimovodnimi napravami redno čistiti. Pri kurjenju na trdna in tekoča goriva je priporočljivo dimnik čistiti enkrat mesečno, pri plinastih gorivih pa vsaj dvakrat v kurilni sezoni. Dimnik naj čisti usposobljeni dimnikar, ki opravi tudi pregled dimnika in opozori na morebitne poškodbe. Ob prehodu iz kurjenja s trdnimi ali tekočimi gorivi na kurjenje s plinastimi gorivi je dimnik najpogosteje potrebno sanirati. V takšnih primerih je najprimernejša sanacija z dimniškimi tuljavami iz nerjavečega jekla ali posebne keramike, ki jih vstavimo v dimnik. Za boljše toplotne izkoristke kotla in manjše toplotne izgube v času mirovanja kotla je priporočljivo v dimno cev za kotlom vgraditi termično loputo. Motorne lopute se vgrajujejo pri tlačnih gorilnikih, pri pretočnih grelnikih in atmosferskih gorilnikih pa vgradimo bimetalno loputo.

Poleg najpomembnejšega vzdrževanja kotla, gorilnika in dimnika moramo v kotlovnici primerno vzdrževati tudi druge elemente instalacije. Kontrolirati moramo merilne instrumenta kot so manometri in termometri ter jih po potrebi zamenjati.

Enkrat letno moramo preizkusit tudi varnostni ventil na kotlu in zaprti ekspanzijski posodi (če je vgrajen), ker lahko med kurilno sezono zablokira in takšno obratovanje sistema lahko postane zelo nevarno.

Raztezna posoda je varnostni element, ki prevzema raztezke ogrevalne vode zaradi povečane temperature in tlaka. Za manjše sisteme in kotle na olje in plin je razširjena uporaba zaprte ekspanzijske posode, ki je povezana s povratkom vode ter polnjena tovarniško plinom ali zrakom pod tlakom, ki je vedno označen na vidnem mestu.   Zaprta ekspanzijska posoda za kotle na trdna goriva je dovoljena za kotle do moči 56 kW in samo za kotle, ki imajo vgrajeno termično varovalo. Sčasoma se elastična gumijasta  membrana v posodi postara in prične puščati vodo iz sistema. Če v času mirovanja in med obratovanjem kotla tlak v sistemu izrazito niha, je to znak, da je raztezna posoda v okvari. Z rahlim pritiskom na ventil na plinskem delu posode lahko preverimo, ali je membrana popustila. Če iz ventila priteče voda, je to znak, da je membrano potrebno zamenjati. V primeru, da je tlak v raztezni posodi nižji od statičnega tlaka v sistemu, lahko tlak v posodi povečamo tako, da jo napolnimo preko ventila, ki je podoben ventili na kolesu z zračno tlačilko.

Tudi cisterne za kurilno olje je potrebno v določenih časovnih intervalih pregledati in očistiti. Z leti se v cisterni za kurilno olje lahko nabere plast usedlin. Usedline se nalagajo na dnu rezervoarja, zato je za varno delovanje gorilnika pomembno, da sesalni koš ni spuščen povsem do dna, s čimer se prepreči, da bi morebitne usedline prišle do gorilnika, ter povzročile zamašitev in s tem preprečile pretok goriva. Priporočljivo je občasno praznjenje in čiščenje cisterne, ki pa jo lahko izvede le za to opremljena in usposobljena služba. Ponavadi je za takšna dela usposobljen dobavitelj goriva, ki vam to strokovno izvede in tudi odpelje izčrpane nečistoče, ki so okolju škodljive.