Legionele so bakterije, ki se lahko pojavijo v talni in površinski sladki vodi. Najdemo jo na primer tudi v cevovodih, ogrevalnih sistemih (stanovanja, bolnice, hoteli), cisternah, bojlerjih, wirlpoolih, bazenih z ogrevano vodo, hladilni vodi, hladilnih stolpih, v razpršilnih vlažilnikih zraka, itd.

 Je bakterija, ki je bila prvič identificirana 1976 leta kot      atipična pljučnica, tako imenovana Legionarska bolezen, ki so  bili njena prva uradna žrtev. Ta huda infekcija pljuč, s  smrtnostjo do 20% lahko povzroči še eno obliko zelo nevarne  bolezni imenovano Pontiac mrzlica, predvsem pri starejših  osebah in osebah s šibkejšim imunskim sistemom. Vse  legionele so patogene za človeka (lahko povzročijo okužbo). Te bakterije so aerobne, pomeni da za razvoj potrebujejo kisik. Širijo se s kapljicami vode, pri nastanku vodnih aerosolov (pršenje, tuširanje, klimatske naprave z vlažilci, wirpooli…), tako da le ta pride direktno v pljuča. Pri pitju vode, ki vsebuje bakterijo Legionele, ne more priti do okužbe, zanesljivo pa je tudi, da se okužba ne prenaša iz človeka na človeka.

Osnovni pogoj za razvoj Legionele je povišana temperatura vode. Največja populacija bakterij je bila ugotovljena pri temperaturnem območju med 38 – 42°C, pri katerem se ljudje najraje prhajo. Pri teh pogojih se lahko iz ene same legionele v treh dneh razmnoži več sto tisoč. Našli so jo tudi v cevovodih kjer je majhen pretok oz. je prišlo do daljših zastajanj vode v ceveh (neaktivni deli stavb, klet, itd.). Pri rezervoarjih tople sanitarne vode s slojevito razdelitvijo temperatur prav tako obstaja realna možnost za okužbo. Lahko jo najdemo tudi v hladni vodi, vendar je pri teh pogojih onemogočeno njeno razmnoževanje, tako da je v podzemnih vodah in hladnih pitnih vodah zelo redka ali pa sploh ni prisotna. Voda iz vodovodov je higiensko neoporečna. Legionarske kolonije se začnejo razmnoževati šele v sistemu tople vode, kjer voda pogosto več tednov stoji v toplovodnem zbiralniku in tako nudi dodatno gojišče za legionele in druge bakterije.

Vdihovanje aerosolov (majhne vodne kapljice), okuženih z legionelo, ki pridejo v pljuča predvsem med prhanjem, kopanjem pranjem zob ali med katero drugo vsakodnevno nego telesa, je lahko zdravju škodljivo. Klasična Legioneloza (legionarska bolezen) se razvije v 2-10 dneh po infekciji. Prvi simptomi okužbe so slab počutje, bolečine v mišicah, glavobol, zmedenost, težave z dihanjem, suhi kašelj in povišana telesna temperatura. Kot pravilo, je pri tej bolezni, ki traja nekaj tednov, ta posebej težka oblika pljučnice sicer ozdravljiva, vendar raziskave zdravljenja z različnimi antibiotiki še potekajo. Na žalost, pa je pri tej obliki pljučnice, smrtnost napram »navadni« pljučnici, izredno visoka. Kot po pravilu oboli več moških kot žensk. Najbolj so ogroženi starejši, bolni, z oslabljenim imunskim sistemom, pljučnimi boleznimi in strastni kadilci. Posebej pa so ogroženi tisti z okvarjenimi pljuči in sladkorni bolniki, zato je še posebej velika nevarnost izbruha bolezni v bolnicah. Pri ne zdravljenih pacientih z oslabljenim imunskim sistemom, je smrtnost celo do 80%!

Razmnoževanje bakterije preprečimo predvsem s pravilnim pristopom pri projektiranju tehničnih priprav, s stalnim nadzorom nad napravami in ozaveščanjem uporabnikov. Zaščita pred okužbo z legionelo temelji na dveh glavnih principih: prvič preprečiti nastanek večjih količin mikroorganizmov v topli vodi in aerosolnih sistemih in drugič preprečiti ali zmanjšati kontakt z aerosoli.

Na osnovi raziskav in študij je najnevarnejši in najpogostejši izvor okužbe sistem za oskrbo s toplo vodo. Za nastanek okužbe z bakterijami legionele morata biti izpolnjena vsaj dva pogoja. Temperatura vode v vodovodni mreži in grelnih telesih mora biti med 30 in 45° C, z veliko vodnimi žepi in stoječo vodo v sami napeljavi. Legionelo so našli v vseh sistemih s pitno vodo v katerih je prišlo do nastanka biofilma. Nevarnost je zelo velika v vseh toplovodnih sistemih z zbiralnikom za sanitarno toplo vodo, v katerem voda stoji in tekoča voda ne preprečuje nastanka legionel. Še večja je nevarnost v primeru nezasedenih hotelskih sob, športnih bivališč, in v vseh eno ali večstanovanjskih hišah, kjer voda dalj časa stoji v zbiralniku za vodo in je nihče ne zamenja s svežo vodo. Epidemiološko gledano, je najnevarnejši sistem, ki vzdržuje vodo v mejah med 25 in 45°C. Pri temperaturah sistemov pod 20 in nad 60°C je ta nevarnost zanemarljiva. Nadalje so vir infekcije lahko wirlpooli z zračno aeracijo in posebej tuši v wirlpoolih, vlažilniki zraka v klima napravah in hladilni stolpi. V zadnjem času, ko je uporaba wirlpoolov postala pogostejša, je prišlo do nekaj epidemij Legionarske bolezni.
V napravah za dom (vlažilci zraka, aparati za inhalacijo in naprave za izpiranje ust), ki ustvarjajo aerosilne meglice, je ključnega pomena, da jih pred in po uporabi dobro očistimo in razkužimo. Če jih uporabljamo pri »kritičnih« temperaturah, ne smemo dopustiti da voda v njih stoji, po uporabi pa jih shranimo osušene. Pri rezervoarjih tople sanitarne vode s slojevito razdelitvijo temperature obstaja realna možnost za okužbo. Priporočljivo je redno odstranjevanje mulja, ki predstavlja dobro podlago za bakterije. Prav tako so nevarni redko uporabljeni cevni odcepi in razni žepi, ki jih je potrebno izločiti iz uporabe. Težiti je potrebno k temu, da se cirkulacija (cirkulacijski vod) izvede do iztočnega mesta. Tako lahko vsaj kratek čas dosežemo visoko temperaturo sanitarne vode in uničimo bakterije. Pri električnem segrevanju vode, ko nimamo vgrajenega cirkulacijskega voda, obstaja možnost, da se segrevanje vode vključi avtomatsko na 65° C (termična dezinfekcija). Razen tega obstajajo tudi naprave z UV žarki, ki se vgradijo v same cevi.

Raziskave so dokazale, da vzdrževanje konstantne temperature vode nad 60°C prepreči razvoj kolonij Legionele. Toda sama temperatura 60°C ni dovolj, da uniči že nastale kolonije, zato je potrebno občasno ves sistem ogreti na 70°C in vodo pripeljati do vseh delov vodovodnega sistema. Usedline, biofilm, korozija, inkrustracije, lahko privedejo do tega, da tudi večkratno izpiranje s 70°C vročo vodo ne uniči Legionele iz sistema.

Zaradi problematike boja in uničenja Legionele v biofilmu in amebah, so na podlagi raziskav in izkušenj predlagane naslednje preventivne mere za zaščito:

• Izogibati se temperaturam med 30 in 45°C.
• Preprečiti daljše »zaostajanje vode« v posameznih delih cevovodov – možnost nastanka biofilma.
• Preprečiti nastanek mrtvih rokavov cevovodov – občasno »izpiranje sistema – hoteli bolnice, šole.
• Rutinsko čiščenje in klorinacija uparilnih hladilnih sistemov vsakih 6 mesecev.
• Termična sterilizacija toplo in vročevodnih razdelilnih sistemov (cevovodi, podpostaje bojlerji.
• Vzdrževanje čistoče hladilnih sistemov in rutinsko pregledovanje le teh.
• Rutinski pregledi prisotnosti biofilma in mikrobiološke kontaminacije hladilnih sistemov.
• Izogibanje materialom, ki omogočajo rast in »oprijem« biomase.
• Preprečevanje uporabe snovi, ki povzročajo razvoj bakterij.

Manjši sistemi za pripravo tople vode

K manjšim sistemom za pripravo vode prištevamo eno in več družinske hiše. Ker se bakterije najuspešnejše razvijajo samo v ustrezno segreti vodi med 30 in 45° C, je možna enostavna rešitev z segrevanjem vode nad 60° C, kar bakterije uspešno uniči. Tako segreta voda pa prinaša nevarnost opeklin z vročo vodo, predvsem pri otrocih, bolnikih, starejših osebah, pa tudi ostalih porabnikih sanitarne vode. Mnogi proizvajalci sanitarnih armatur so se aktivno vključili v boj priti tej bolezni. Razvili so posebne krmilne vložke, ki so vgrajeni v kopalniške in kuhinjske ter ostale armature. Z nastavitvenim obročem lahko sami nastavimo mešanje vroče vode s hladno (35 do 40 %) in tako ob varčevanju z energijo tudi preprečimo možnost opeklin z vročo vodo. S tem smo na samem izlivu iz armature preprečili opekline z vročo vodo, hkrati pa je v sami vodovodni napeljavi še vedno vroča voda, ki uspešno uničuje nezaželene bakterije.

Proizvajalci armatur so razvili tudi posebno tuš ročico, ki brez mešanja vode in zraka usmerja vodo skozi razmeroma velike odprtine brez ostrih robov izdelane iz posebnega silikonskega materiala, tako da se uporabnik pri tuširanju ne more okužiti z nevarno boleznijo. Za gibljive tuš cevi so na razpolago posebni priključki oziroma samodejni ventili za izpraznjenje, ki so montirani na spodnji strani armature in omogočajo avtomatsko izpraznitev cevi in tuš ročice po končanem prhanju.

Večji sistemi za pripravo tople vode, javne zgradbe

Pri rezervoarjih tople sanitarne vode s slojevito razdelitvijo temperature obstaja realna možnost za okužbo. Priporočljivo je redno odstranjevanje mulja, ki predstavlja dobro podlago za bakterije. Prav tako so nevarni redko uporabljeni cevni odcepi in razni žepi, ki jih je potrebno izločiti iz uporabe. Težiti je potrebno k temu, da se cirkulacija (cirkulacijski vod) izvede do iztočnega mesta. Tako lahko vsaj kratek čas dosežemo visoko temperaturo sanitarne vode in uničimo bakterije. Pri električnem segrevanje vode, ko nimamo vgrajenega cirkulacijskega voda, obstaja možnost, da se segrevanje vode vključi avtomatsko na 65° C (termična dezinfekcija). Razen tega obstajajo tudi naprave z UV žarki, ki se vgradijo v same cevi.

Da preprečimo opekline z vročo vodo, lahko neposredno pred iztočnim mestom oziroma skupnim grelnikom vode vgradimo ploščni prenosnik in preko njega s tekočo hladno vodo sanitarno vodo ohladimo na 40° C. Za večje sisteme, s prostornino grelnikov vode nad 400 litrov je potrebno biti pozoren predvsem na:

• Enakomerno segrevanje vode v grelniku z možnostjo predgretja vsaj enkrat dnevno nad 60° C.
• Predvideti sistem s cirkulacijskimi vodi oziroma spremljajočim ogrevanjem (prekinitve naj ne bodo daljše od 8 ur dnevno.
• V skupni količini vode ki je v cirkulaciji naj znaša temperaturna razlika Dt = 5K.
• Izogibati se je potrebno gravitacijskemu kroženju vode.

Toplotna obdelava

Za razvoj bakterij so ugodne temperature do 45° C. Pri toplotni obdelavi moramo zato sanitarno vodo segreti nad 60° C, da uničimo bakterije. Za njihovo uničenje je potrebno 3,5 minute. Pri tem moramo upoštevati, da bakterije pogosto naredijo tanek film na stenah cevi in da se rade zadržujejo na zelo težko dostopnih mestih (v navojih cevnih spojev, ohišjih armatur) kar bistveno zmanjša učinkovitost tega postopka.

Kloriranje, ozoniranje, uporaba UV sevanja

Pri kloriranju vode dodajamo v vodo prosti klor v količini najmanj 0,5 mg/dm3. Tako klorirana voda je smrtonosna za bakterije, prav tako voda, ki ji dodajamo ozon. Uporaba UV sevanja je najučinkovitejša metoda, ki pa je dražja od drugih postopkov.

Pasterizacija

Pri tem postopku sanitarno vodo najprej segrejemo nad 60°C in potem ohladimo na 40°C pri čemer izkoristimo vračanje toplote. Postopek je že dolgo poznan v živilski tehnologiji, pri obdelavi mleka. Za pasterizacijo vode potrebujemo ustrezno opremo (prenosnike, regulacijo), primeren prostor, zato ta postopek ni poceni.

Okužbo z legionelami je težko ugotoviti. Po statistiki, ki so jo naredili v Nemčiji, zboli 12 ljudi letno na 100.000 prebivalcev. Z vstopom naše države v Evropsko skupnost bomo morali slej ko prej tudi pri nas zaostriti predpise za pripravo tople sanitarne vode povsod tam, kjer obstoja nevarnost nastanka nevarnih mikroorganizmov.